Just now I am writing a ctirique on the performance "Malomeščani" by Gorki, directed by Mateja Koležnik, which should be published in the next days on the same site. At least for now, I still write critiques in Slovene - but on request, I do translate verbally. :-)
ČITALNICA
Subjektivna mera spomina
Anja Golob
Julian Barnes: Občutek konca (Jonathan Cape, 2011)
Roman, trda vezava, 16 eur
Kot večina recenzentov bomo tudi mi zapis o enajstem romanu britanskega pisatelja Juliana Barnesa začeli z vzklikom: končno! V četrto gre očitno v njegovem primeru še rajši kakor v tretje, namig pa leti seveda na nagrado Booker, za katero je bil Barnes pred letošnjo zmago nominiran že trikrat, za Flaubertovo papigo (1984), za Anglijo, Anglijo (1998) ter za roman Arthur & George (2005). Čast, slavo in 50.000 funtov pa je vknjižil letos za kratek, 150 stranski roman Občutek konca (The Sense of an Ending). Slovenski prevod knjige bo izšel prihodnje leto, avtor pa slovenskim bralkam in bralcem tako ali tako ni neznan, vsaj enkrat se je pri nas ustavil tudi na obisku – leta 1997, če spomin ne vara, ko so v prevodu Valerije Cokan pri Mladinski knjigi izšla njegova Prerekanja (katerih odrsko adaptacijo si je bilo pred par leti moč ogledati tudi v ljubljanski Mali drami).
Letošnji izbor nominirancev za Bookerja je nemalo presenetil. Na komisijo pod vodstvom Stelle Rimington se je zlila ploha očitkov, predvsem o populizmu, ob objavi petih izbranih romanov pa je bilo v medijih opaziti tudi mnogo dolgih nosov, ker je na listi umanjkal Alan Hollinghurst s svojim novim dosežkom Tujčev otrok (The Stranger's Child). Barnes je tako pravzaprav edini predstavljal težko kategorijo, vendar lahko po branju Občutka konca mirno zatrdimo, da to nikakor ni mogel biti edini razlog njegovega zmagoslavja. Roman je kratek, a izrazito zgoščen, kar pa, presenetljivo, branja niti najmanj ne oteži, nasprotno, knjiga je napisana tako dobro, da se že povprečno nakvihtan bralec skoznjo sprehodi v enem, dveh zamahih – formalno, da ne bo pomote, vsebinsko pa tole ni nikakršen ljubič. Delo teče z za Barnesa značilno vitalnostjo in sijajnim občutkom za podrobnosti. Nobenih odvečnosti, nobenih baročnih zastranitev, avtor je, in to se vidi tako rekoč na vsaki strani, star maček, ki ve, kako se romanu streže. Bralca vodi z mirno, a odločno roko, ter mu pušča natančno umerjen prostor za kontemplacijo. Skratka: odličen roman, zavidljiv primer svojega žanra.
Če se od formalnega okvira pomaknemo k vsebini, je stvar nekoliko delikatna, ker bi kaka informacija preveč bistveno okrnila bralni užitek, roman ima namreč kar nekaj primesi detektivke, vsaj kolikor je materija za slednjo lahko tudi lastno (preživeto) življenje. Nič pa najbrž ne škodi, če ponudimo splošnejšo opredelitev, da gre za čtivo o spominu in spominjanju. Protagonist je upokojeni »jederman«, ki raziskuje eno od štren iz klobčiča svojega življenja, ki mu ne da miru. V njej glavne vloge ne igra on sam, marveč eden od četverice prijateljev iz šolskih dni, Adrian – filozof, iskalec resnice, ki se je druščini priključi zadnji, in ostaja vseskozi primerno skrivnosten, ostali trije mu vsi po malem zavidajo iskrivo radovednost duha, na lestvici potencialne prihodnje uspešnosti v življenju pa kotira najvišje. Ob spremljanju, kako se stvari, ki se prelevijo v svojevrsten ljubezenski trikotnik, odvijejo, velja posebej izpostaviti pripovedovalčevo analizo samega akta spominjanja, njegove luknjičave subjektivnosti, ki marsikaj, kot dobro vemo, ukrivi sila po svoje. In tukaj je po moje srž Barnesovega literarnega dosežka – tako zguncano splošno sodbo skrajno učinkovito zveže s konkretno zgodbo, a se ne zadovolji z didaktičnostjo, čeprav so primeri iz šolske prakse, podani v prvem delu, na drugo branje (ko že vemo, kaj se je zgodilo) kar strašljivo prebrisano izbrani, temveč vsebina sama iz univerzalne resnice ustvari presežek, ki se tiče točno te, individualne zgodbe. Točno zato je roman, poleg duhovito in polnokrvno izpisanega protagonista, domala obsojen na status uspešnice.
SVETOVNA PREMIERA SKUPINE ROSAS
Odpeti ples, odplesani glas
Anja Golob, Bruselj
Cesena
Koreografija: Anne Teresa de Keersmaeker
Nastopajo: Rosas in graindelavoix
Ogled: La Monnaie / De Munt, Bruselj, 15. 11. 2011 (1h50, brez odmora)
Najnovejši odrski dosežek ene od najbolj prepoznavnih belgijskih koreografinj in dolgoletne vodje skupine Rosas, ki je svetovno premiero doživel letos sredi julija na avignonskem festivalu, izstopa iz množice sodobnih predstav, ki poskušajo spojiti gib in glas, po tem, da mu namera dejansko uspe, še več, odrsko najmočnejša je predstava ravno na mestih, kjer sta ples in petje prepletena, da ju ni mogoče ločiti.
Po nekaj zmerno do pretežno razvlečenih poskusih zadnjih nekaj let se A. T. de Keersmaeker letos vrača s Ceseno, v kateri poleg zasedbe Rosas, ujete v prepoznavni ris plesnih materialov, nastopa belgijska vokalna skupina graindelavoix (zrno zvoka), ki v predstavi v živo izvaja srednjeveško glasbo v stilu, imenovanem ars subtilior, predvsem dela iz kodeksa Chantilly. To je večglasna peta glasba, ki datira v drugo polovico 14. stoletja in slovi po zapletenih zvočnih strukturah, na odru pa daje od začetka do konca vtis tihe in zbrane posvečenosti, s katero je bolj in bolj prežet ves prostor. Atmosferskost te glasbe docela obeleži tudi ples.
Predstava se začne v gostem polmraku, ko na oder, ki ga obeležuje iz svetlega peska nasuta krožnica na sredini, priteče gol moški in se ustavi na rampi. Iz tišine se najprej izluščijo koraki v teku, nato človeško dihanje, nato telo proizvede zvok – samoten glas, ki se bo šele kasneje razslojil v množico in nato v ubrane peto glasbo. Ples pa se, nasprotno, začne v skupini, kot enotni korak množice, ki nekajkrat preči prostor od zadnje stene do rampe in nazaj. Pesek na točkah prestopa krožnice učinkovito dodatno ozvoči skupni korak. Mojstrsko vodenje skupine je odlika koreografiranja A. T. de Keersmaeker – ko so pevci in plesalci prepleteni v enotno odrsko maso, izkaže slednja nenavadno izpovedno moč. Ta se podvoji, ko začno v nekaj prizorih menjavati vloge, kar sicer ni vselej uspešno, a ustvari, kadar je, presežek, po katerem si bomo Ceseno zapomnili. Skozi predstavo se oder počasi razsvetljuje, v tem smislu primerjava z jutranjim obredom na spletni strani skupine najbrž ni scela zgrešena, ima pa sama vsebina (vsaj zame) povsem nasproten naboj, učinkuje namreč od začetka do konca docela zbujeno, čuječno ter popolnoma prisotno v sredici predstavljane materije. Čistega plesa je tokrat manj, oziroma je večkrat v drugem planu, morda je tudi zato bruseljsko občinstvo, če gre sklepati po aplavzu, predstava pustila precej hladno.
Kar je dokaj čudno, saj ima, v nasprotju z nekaj prejšnjimi, mnogo manj težav z dramaturgijo, ki tudi tu sicer ni čvrsta, toda poseduje, najbrž prav zavoljo sodelovanja s pevci, neki žar igre, ki vleče dogajanje in se posebej močno kaže v prizorih, kjer plesalci in pevci menjajo svoje vloge. Na parih mestih, kjer se zbor tako prostorsko kot vsebinsko jasno loči od plesalcev, se tok predstave silovito ustavlja v mrtvi tek. Ti slepi rokavi delujejo kot blage cezure, ki sicer opazno zarežejo v dogajalni tok, nimajo pa hujših posledic, ker je globalno struktura zastavljena dovolj natančno, da jih dokaj nepoškodovana premosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar