Noč dolgih spominov*

* Knjižna recenzija objavljena na strani Čitalnica v Večeru dne 6. 2. 2012.

Mario Wirz: Pozno je, ne morem dihati (nočno poročilo)

V zbirki Lambda je pri Škucu v drugi polovici lanskega leta v prevodu Tanje Petrič izšel tanek roman z (iz)povednim naslovom Pozno je, ne morem dihati nemškega pisatelja, pesnika in dramatika Maria Wirza (1956). V originalu je roman, podnaslovljen oziroma opredeljen z Nočno poročilo, prvič izšel pred dvajsetimi leti. 

Kadar avtor za razgrinjanje kar najbolj intimnih detajlov iz svojega življenja izbere kar se da neposredni govor, ima to tako za roman kot za bralca očitne posledice: roman postane popis stanja  (podnaslov je v tem smislu absolutno natančen, res gre za poročilo), v katerem redke metafore služijo zgolj krepitvi opisovanj neizprosne dejanskosti, bralec pa se znajde pred zanimivim preizkusom, ki bo učinkovito izmeril nivo cinizma v njegovi krvi. Teh sto strani od prve do zadnje ter z vsemi sredstvi igra na čustva, zato je v konkretnem primeru bolj kot običajno od recenzentovega ustroja osebnosti odvisno, kako k tovrstnemu materialu pristopa. Kar pa po drugi strani pomeni, da je toliko bolj na bralcu, da Wirzov roman sam vzame v roke in preveri, kako nanj osebno učinkuje osebno-izpovedna pripoved, katere sprožilni moment je okužba, gonilo avtorjeva homoseksualnost in z njo povezana ljubezenska zgodba, sestavljena pa je iz dejanskega opisa še ene od mnogih zavoljo bolezni prečutih noči, spominov na minulo življenje, (samo)obtoževanj zavoljo spolne usmerjenosti ter bolečine ob brezkompromisnem polemiziranju s spomini in samim sabo. Posebej je v tem kontekstu po moje zanimiv (ter morda najbolj prepričljivo izpisan) vsebinski pramen, ki se ukvarja z zamenjavo osebnega imena, postavlja svoj mlajši in svoj starejši jaz v neposredni dialog ter odkrito obračunava z obema.

Kot pričevanje je ta roman sijajen, saj je njegov avtor pisanja dovolj vešč, da se za kredibilnost ni bati. Kdor se je v svojem življenju kdaj znašel v resnem dreku (in le kdo se ni), bo gotovo znal ceniti avtorjevo sposobnost besednega popisovanja, nikakor namreč ni samoumevno, da človek v takem stanju kot metodo izbere prav papir in kuli – v tem oziru bi moral imeti Wirz tudi med večinsko populacijo precej potencialnega bralstva. Posebej takega, ki ga izrazita samo-terapevtika pisave ne moti. Mene osebno, ker pač verjamem, da literatura ni terapija, izbrani pristop iritira do točke, ko postaja vprašljiva literarna vrednost romana kot takega. Forma dela tu po mojem mnenju kaj kilavo uslugo sicer jako zanimivi vsebini, moje čustveno otopelo, cinično srce namreč ne zna več, naj še tako hoče, pasti na zlajnane fore pisanja s pozicije žrtve, ki niha med »ko vas jebe« in »zakaj me nihče ne jebe«. A kljub temu je ta pisava dovolj zrela, da ponuja nekaj izjemnih biserov, kakršen je, denimo, tale uvid: »Šaljiv sem. Humor, ki ga ljubi Christian, stresam iz rokava. Zabaven sem. Ustvarjajo me drugi. Sem to, kar vidijo. Njihovim slikam dajem meso in kri. Utelešam to, kar so že od nekdaj vedeli. Sem to, kar naj bi bil.« (str. 74) Poleg slednjih je slovenski prevod romana pomemben, ker priča o polnokrvnem obstoju manjšine, ki na slovenskih tleh, kakor kažejo aktualna dogajanja, še vedno ni samoumeven, za obstoj so enakopravnost in iz nje izhajajoče pravice namreč enostavno nujne. V tem oziru je delo založbe Škuc in zbirke Lambda nepogrešljivo.