Včeraj so Odmevi poročali, da par protestnikov po Evropi še vztraja, denimo pred ljubljansko Boj za ali pred frankfurtsko borzo, centrom evropskih finančnih tokov. Izjava, ki je vse prej kot novinarsko objektivna, se neposredno navezuje na novinarje istega medija, ki že od zasedbe trga pred ljubljansko borzo stopicljajo na njegovem obrobju, molijo posameznikom mikrofone pod nos in jih sprašujejo: "Zakaj vztrajate tu? Kakšne so vaše zahteve?"
Problem ni v odgovoru - problem je vprašanje samo. Ta teza ni zgolj udobni formalni preskok, s katerim bi se bolj ali manj učinkovito prikrila odsotnost odgovora - zdi se, da novinarsko vprašanje najbolj učinkovito odgovarja samo nase in razloži, čemu ljudje pred borzo vztrajajo in jih, v nasprotju s poročanjem v Odmevih, ni le peščica, marveč se njihovo število celo povečuje, vsekakor pa so iz dneva v dan bolje organizirani.
Po moje izhaja omenjeno vprašanje neposredno iz kapitalistične paradigme, ki obvladuje stari svet, svet pred protesti. To je svet 1% ljudi, ki učinkovito narekuje, kako naj se Zemlja vrti tudi za preostalih 99%. Ni posebne razlike, ni nobenega novega oz. dodatnega premisleka - novinar vidi, da se ljudje zadržujejo na javnem prostoru in da se z njega ne premaknejo, tja pa so prišli po sobotnih protestih. Na podlagi znanja o sebi in svetu sklepa, da torej očitno protestirajo, če pa protestirajo, pa najbrž morajo imeti neke zahteve, nekoga, ki jih vodi ter nek cilj - ko ga bodo dosegli, se bodo najbrž umaknili. Novinar torej stopi k ljudem in jim postavi točno ta vprašanja - zakaj ste tu, kdaj boste odšli, kakšne so vaše zahteve. Pri tem ne uvidi, da izvirajo ta vprašanja iz linearne logike kapitala, ki zase misli, da vse obvladuje, in posledično lahko vsemu vlada. Za kapitalizem velja enostavno pravilo: minimalen vložek, maksimalen dobiček, pri čemer je dobiček Absolut. Ker ljudje, ki vztrajajo pred borzami, delujejo iz popolnoma drugačne logike - in verjamejo, da je njihova logika prava in da lahko reši svet -, na vprašanja, postavljena izza okvirov kapitalistične paradigme, seveda ne morejo odgovoriti. Pojem "zahteve" je njihovi logiki in načinu razmišljanja, ki ga zastopajo, ko zmrzujejo v šotorih, tuj. Prav tako jim je tuj pojem "optimizirano planiranje" - toda to ne pomeni, da je njihov način zavezan kaosu. Kot je lepo vidno tudi na strani, ki so jo včerak zagnali, imajo načrt, a ta načrt obsega današnji in naslednji dan, vse aktivnosti na njem pa vsebujejo obilico enakovrednega pogovarjanja, debatiranja, izmenjave stališč. Za kapitalistično logiko je to zguba časa, a če se vprašamo, zakaj je tako, je odgovor na dlani: ker izmenjevanje stališč v mrazu pred borzo ne daje neposrednega dobička, ker njegovega učinka ni mogoče izmeriti v obliki kapitala. Če pristanemo na to logiko, avtomatično pristajamo tudi na logiko vladajočega 1% populacije, ki je vladajoči 1% ravno zato, ker obvladuje kapital. Tu se niti ne nameravam spuščati v dejstvo, da gre za skupni kapital, ki nekako ni bil namenjen plemenitenju že tako nespodobno tolstih bančnih računov peščice na račun izmozgavanja večine.
Kljub gornji izpeljavi pa je po moje mogoče pojasniti, čemu ljudje stojijo pred borzo in čemu tam vztrajajo - poskusiti velja namreč pojasniti iz njihove, ne kapitalistične paradigme razmišljanja.
Prostor je natančno in premišljeno izbran. Vsekakor gre za simbolno mesto, zato je docela nepomembno, ali ljubljanska borza deluje, ali je v njej tisoč brokerjev ali zgolj petnajst tajnic - borza in banke predstavljajo simbol kapitala. Protest se mora zgoditi tam, kjer je simbolno mesto kapitala. Ljudje na njih vztrajajo, da z lastnimi telesi - kar je v bistvu edino, kar še posedujejo, saj do ničesar drugega nimajo dostopa, kar je sploh pognalo kolesje protestov - pričajo o stanju, v katerem smo se znašli, in da jih zastavljajo kot opozorilo, ki ga ni mogoče prezreti. Bilo bi drugače, če bi tam izobesili zgolj gesla na plakatih in šli domov. Vsak od nas ima telo, zato lahko iz lastne izkušnje razume, kaj pomeni, izpostaviti ga stanju, v katerem se nahajajo protestniki. Gotovo seveda obstaja mnoštvo razlag, čemu vztrajajo - osebno mislim, da zato, ker mi drugi ne. Mi drugi sedimo doma in čakamo, da se bo kaj spremenilo, vpeti v svoje vsakodnevno življenje. Kdo je torej bolj pasiven - mi, ki delamo svoje in se delamo, da se svet 15. oktobra ni v temeljih zamajal, ali oni, ki nam s svojo navidezno pasivnostjo držijo ogledalo, ko vztrajajo?
Ti protesti ne potrebujejo nekega dogodka, da bi se končali. Ne bodo se končali, ker se svet ne bo spremenil. Ljudje bodo odšli spred borze, če ne prej, ko bo padel sneg - toda to je scela nepomembno. Nekega dne se bodo razkropili v svet in trg pred borzo bodo spet napolnili prazni ritmi slatunjastih kvazi šlagerjev iz okoliških lokalov, ki živijo od kavic, ki jih strežejo kravatarjem iz okoliških firm. A dejstvo je, da se te dni tam kar najbolj neposredno odvija Boj za - za to drugo logiko, ki ne pristaja na machiavellistično gonjo kapitalizma, ki hoče dobiček za vsako ceno. Prtljage konceptov, ki jo je porodila in jo še poraja 2. oktobrska revolucija, ljudem, ki v njihovi tvorbi neposredno sodelujejo, pa tudi nam, ki njihovo delovanje spremljamo, namreč nihče ne more vzeti, hkrati pa je skeni na letališčih ne zaznavajo. Gotovo je skrajno naivno in idealistično, a zdi se mi, da ti ljudje vztrajajo, da ni treba nam - na nas pa je in bo, da dojamemo njihovo delovanje, premislimo lastne načine razmišljanja ter v skladu s tem spremenimo vzorce lastnega delovanja v svetu. To je, kakor razumem, cilj teh protestov, ki bi, ko bi se to zgodilo z dovolj posamezniki in preneslo na dovolj nivojev občega delovanja, dosegli svoj namen.
<link na najnoveše na blogu>
Ni komentarjev:
Objavite komentar