tako vidi, kot kaže, večinski slovenski živelj dogajanje te dni pred borzo. V nadaljevanju skušam pokazati, čemu to stališče ni le dokaj neumno, marveč je tudi nevarno - namreč, nevarno nam vsem, predvsem pa tem, ki tako mislijo. Obenem velja po moje takoj izpostaviti, da v Sloveniji še kar naprej vlada pravilo: "Če je v medijih, je res," (<- v tem tiči tudi glavni razlog, zakaj so poročanja izpred borze prejšnji teden skrivnostno izginila tako iz tiskanih kot z elektronskih medijev ... če namreč ni v medijih, misli kratka pamet, ki stoji za to enotno gesto ignoriranja protestov pred borzo, potem ne obstaja ... o tem več nekoliko kasneje).
Gornje mnenje se torej umešča v "še kr gužvo" podobnih, ki so sicer res izrečena intimno, toda ideja v njih se še kako tiče javnega blagra. Zanimalo me je, čemu torej cesta, kot kaže, meni, da je na trgu par dežurnih pijančkov, par klošarjev, ki bi sicer sedeli drugje po mestu in delali nič, ter par kr enih, ki ne vejo, kam bi se dali. Nekateri od njih so narkomani, drugi so baje dilerji, tretji so spremenili barve in zdaj goreče zagovarjajo diametralno nasprotna stališča kot so jih še pred pol leta ... skratka, svojevrsten zbir norosti in bolečine. Osebno ne vem, kdo zaseda prostor pred borzo. S fotografij prepoznam par obrazov in s poročanj na RŠ vem za okvirno številko prisotnih na skupščinah. Moja poanta ima dve glavi, ki sta med seboj v presenetljivem sozvočju. Prva se tiče stanja slovenske družbene klime.
Ta jedki očitek o "kvaliteti folka" pred borzo je, če scela izpustimo fašistične težnje, ki bijejo iz njega na vsakem koraku, najboljši izkaz ključne težave slovenske družbe v tem trenutku: ekskluzivistična je, in vase kolikor toliko enakovredno sprejema le ovce, ki so ji enake. Prvo pravilo te družbe, te večine, je sivo povprečje. Razlog? Občutek ogroženosti. Kdor je enak kot jaz, je edini lahko dovolj dober, saj me, če je tak, kot jaz, ne presega. In to je dobro. Masa ima moč - ja, ima krvoločno moč, ki je zgolj vsota njenih mišic, nima pa ničesar durgega. V masi ni nobenega presežka, nobene kreativnosti, predvsem pa ni svobode, ki se poraja iz okolja, v katerem so ne le dopuščeni, marveč stimulirani individualni potenciali vsakega posameznika, ki ne želi biti del množice - in kjer je takemu, ki to želi, to omogočeno v miru, brez zamere ali zbujanja krivde. Nismo vsi za vse, nekaterim ljudem je bolje, če so del množice - prav.
Toda Slovenija zdaj ne dopušča ničesar, kar ni enako večini. Bivši predsednik vlade Pahor je ob nastopu svojega položaja pred tremi leti na veliko sadil rož'ce tudi na tem področju, prav s pomočjo kreativnih posameznikov naj bi ta družba dokazala, da je sposobna pluralnosti in da razume pojem demokracije še kako drugače kot skozi pravico, da lahko vsak reče, kar hoče, in enkrat vsake štiri leta odda nek papirček v neko plastično skrinjo. Veliko je govoril, bolj malo je storil, zato je prevladala logika Ljudmile Novak, kar se je najbolj očitno pokazalo ob vprašanju pravic ene od manjšin, GLBTQ manjšine, in se še kaže, ker grožnja referenduma še visi v zraku. Ne napeljujem vode na svoj mlin, opozarjam zgolj na identično logiko, ki je sledeča - dobesedno. Kar vidi v medijih, je gotovo res, in temu lahko brez skrbi sledi, časopisi imajo namreč prav in gotovo pišejo po resnici. Dalje - dobri so tisti, ki so taki kot mi. Ostali so slabi, tako črno-bel je povprečni slovenski svet. In tu je srž težav s sprejemanjem ljudi pred borzo: tudi oni niso taki kot mi. Pa še nekaj je: povprečnemu Slovencu gre slabo in bolj in bolj se mora truditi za svoj kos kruha, ki je vedno manj kos in vedno bolj kost. Pridnost in delavnost sta mu bili kot temeljni vrednoti položeni dobesedno v zibko - kakršnikoli odkloni od obeh so nedopustni. Ljudje pred borzo pa počno prav to: predstavljajo odklon. Na tihem jim povprečni Slovenec tudi zavida, njim ni treba vstati sredi noči in nato delati, delati, delati za minimalca, nasprotno, cele dneve ne delajo nič, ždijo tam na nekem trgu, gotovo imajo itak vsega polno rit, in nekaj pametujejo. Kaj bo iz tega? Nič, na koncu itak iz ničesar ni nikdar nič. Pesimizem, zvezan z gornjo logiko, porodi stereotipe - zato povprečna slovenska miselnost ta čas pred borzo vidi natančno to, za kar sama verjame, da so izmečki družbe - manjvredni posamezniki, leni (ne-pridni, ne-delovni), zadeti, klošarji, faliranji študentje, kr eni ( = ne-naši, drugačni kot mi). V tem vidim temeljni problem.
Zavedam se, da se, zaenkrat šibko, a vseeno odločno, za to sivo maso sliši tudi glas ljudi, ki misli drugače, ki proteste in ljudi pred borzo podpira, a to ni dovolj. Da bi kaj spremenili, je potrebno zlesti iz svojih lukenj in dejansko iti na mesto zločina, heh, čeprav samo pogledat, posedet za eno uro, treba je govoriti z ljudmi, poslušati, kaj imajo povedati, treba je predreti ta zid, ki ga mediji in večina ustvarjajo okrog protestnikov v želji, prikazati jih kot par čudakov z dvema šotoroma in par transparenti, ki pač nimajo boljšega dela, zato postopajo pod okriljem neke brezvezne ideje iz Amerike na nekem trgu in si zase mislijo, kako so pomembni in koliko dobrega bodo naredili. Ta zid je v glavah - idealno priložnost imamo, da ga zrušimo - zdaj. Točno to je namreč glavna ovira, da se slovenska družba nikamor ne premakne in da, natopljena z besom, nemočjo in vdanostjo v usodo njenih posameznikov, že leta stagnira.
Ljudje pred borzo so slaba vest te družbe na točki, ko slednja ne zna naprej. Večinska populacija z mediji vred jih skuša prikazati kot tujke ali kot nekoliko premaknjene vaške posebneže, ne vidi pa, da dela to zgolj in samo, da bi pred slabo vestjo, ki ji jo zbujajo, lažje ubežala. Dejstvo je, da problem, proti kateremu se borijo protestniki pred borzo in ki ga še kako dobro zaznava tudi povprečni slovenski posameznik (le da se je nanj, priden in delaven, kot je, navadil, in da je ravno dovolj sprijaznjen s stvarmi, da celo misli, da ne more biti bolje), ne bo šel stran sam od sebe - in da ne poznamo drugega zdravila zanj kot soočenje.
Če je torej res, da se bo sprememba začela s posamezniki, potem je krasna metoda soočenja z našo globalno težavo prihod pred borzo, čeprav le kratek vljudnosti obisk, in neposredno srečanje z ljudmi, ki protestirajo. Ti protesti se namreč, naj večina tega še tako noče, dejansko tičejo 99% populacije - ki bo, če se ne misli kmalu zmigat, izgubila.
In kako vrečko smeti če vsak odnese, ko gre, ali pogleda, ali lahko s čim pomaga, ko pride, spisek stvari, ki so ljudem pred borzo potrebne, se nahaja tukaj in se dnevno dopolnjuje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar