Na istem mestu, tako rekoč v srcu mesta, se bosta v razmiku nekaj dni zgodili dve popolnoma različni stvari, kar zgolj dokazuje, kako ploščat je svet - ne pade z njega, najsi bo karkoli.
Nisem si mislila, da bom to kdaj napisala: v enem se z Janšo strinjam (poa!) - Jankovićeva uzurpacija Kongresnega trga v torek ob dveh je bila skrajno nedostojna. Samo zato, ker lahko, ti še ni nujno tudi zares treba. Stala ga bo, kar ta trenutek najbolj potrebuje: glasov izven Ljubljane. Izven Ljubljane vladajo drugi zakoni življenja. Že večkrat so ob analiziranju rezultatov volitev politični analitiki opozarjali na dejstvo ekstremne različnosti ljubljanskih in podeželskih volivcev. To je ena redkih stalnic, ki se nenehno ponavlja - obrobja države volijo popolnoma drugače kot prestolnica. Zdi se, da je natanko to tudi glavni Jankovićev hendikep, saj glasovi v Ljubljani premierskega položaja ne zagotavljajo, ker jih je premalo, torkov (slab) teater pa je stegovanje županove roke izven prestolnice prej spodsekal kot podprl, iz njega je bilo namreč z lahkoto prebrati janšistično držo: "Nimajo kruha? Naj jedo potico!"
Kar (za ljubljančane) niti ne bo posebej težko, saj je Janković sicer pompozno in po moje slabo premišljeno izbral Kongresni trg, a ne kar katerega koli ogla: na večini fotografij, posnetih v torek ob dveh na Kongresnem trgu, poleg županove glave kraljuje majhen, a izredno pomemben znak - Mercatorjev. Janković je, kar je imel povedati, očitno povedal v neposredni bližini "najboljšega soseda". Svet je že tak, da je reklama čez vse, prijateljem pa se ne zamerimo, tako njihov glas kot njihov keš bomo v mesecih, ki prihajajo, še kako potrebovali.
Danes ob štirih bodo na tem istem trgu pele druge strune. Končno se je upehanim GLBTQ prvoborcem pridružilo dovolj druge populacije, da je kritična masa prerasla v gibanje, ki je sposobno pozvati someščane na prireditev, ki ni parada. Na parado jih ni nihče ustrezno pripravil, zato do nje večinsko kažejo distanco (parada je za meščane pač vse preradikalna, da bi mogli brez praske ostati znotraj svojega meščanstva), tole danes pa bo ravno prav lepo in ravno prav nežno. Prišlo je, vsaj za moj okus, izrazito prepozno, a je vredno podpore zaradi vsebine. Seveda je tavtologija, da prostore svobode potrebujemo, a upam, da vsi vemo, da gre le za prvi korak, in da je cilj obraten: enoten prostor svobode, v katerem bodo mesta represije (p)ostala otočki. Zelo dobro je, da se del civilne družbe (končno) prebuja, a Blažiču in druščini se mora vendarle vsaj malo bliskati pred očmi - ko so dolge mesece hodili na seje matičnega delovnega telesa in poslušali tirade govora, ki ni bil več niti sovražen, le še bebav in preko vsake mere spolitiziran, jih zunaj po dolgih urah muke, bola i jada ni čakal noben Gušti, Miša Molk ali Predin, da jim zapojejo pesmico o sreči.
Res je sicer, da star čebelji pregovor pravi: "Bolje pozno, kot nikoli," toda ta pozno bi kmalu prišel prepozno. Četudi mu je torej zaželeti vse dobro, vsebuje ta dobro tudi mičkeno večjo senzibiliteto, saj drug star čebelji pregovor pravi tudi: "Kdor hitro da, dvakrat da."
Ni komentarjev:
Objavite komentar