To čakanje na odločitev Ustavnega sodišča v zvezi s presojo ustavnosti referenduma o Družinskem zakoniku me navdaja z nelagodjem. Ne verjamem namreč, da je predhodna pot do ustavnih sodnikov ustrezno oklestila argumentacijo zagovornikov referenduma vsega šrota tipa "Ne vem, nisem brala, ampak govori se, ljudje tako pravijo", da bi imelo sodišče zdaj na mizi dva enako tehtna pogleda na zadevo, ki bi oba držala vodo, zaradi česar bi tehten premislek vzel toliko časa.
Če pa ni tako, lahko iz situacije, v kateri smo, medtem ko čakamo, potegnemo takle nauk: spravi svojo stvar do Ustavnega sodišča - ni važno, kaj ta stvar je, ali kakšni so tvoji argumenti. Samo potrudi se in jo spravi pred ustavne sodnike. Slednji se ji bodo, pač sledeč logiki lastne poklicanosti, posvetili z vso resnostjo ter si zanjo vzeli ves čas na svetu.
Toda, mar ni simptomatično, da ustavni sodniki počno tako prav na podlagi osnovne premise: da smo pred zakonom vsi enaki (pa naj so naši arumenti še tako bebavi) - ta ista premisa pa je temeljni argument nasprotnikov referenduma? Podporniki Družinskega zakonika hočejo samo to: dosledno spoštovanje 14. člena Ustave RS, ki pravi, da smo pred zakonom vsi enaki.
Osebno mislim, da svoboda govora nikakor ne pomeni, da lahko vsak reče karkoli. O temeljnih človekovih pravicah, kakršna je enakost pred zakonom, se nimamo kaj izjasnjevati - ko padejo te pravice (ali so postavljene pod vprašaj), pade pravo samo, in s pravom vsa sodišča, tudi Ustavno.
Nikakor ne mislim, da se v teater ne sme v kavbojkah in jopici, a zahtevati bi pa po moje od gledalcev vendarle smeli, da si, preden vstopijo, s svojih bata štiflnov otrebijo vsaj tolste kepe dreka, ki se nanje pač prime, ko kdo v rumeni majici po njem brodi cela leta dolgo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar