GLEDALIŠKA KRITIKA
Vse teče, vse štima
Anja Golob
Maksim Gorki: Malomeščani
Režija: Mateja Koležnik
SNG Drama Ljubljana (premiera 8. 10. 2011)
Če iščeš razlog, dragi bralec, zakaj hoditi v teater in čemu ga ljubiti, evo, si ga pravkar našel. Na velikem odru ljubljanske Drame v začetku oktobra premierno uprizorjeni Gorkijev sto deset let stari komad izgleda, kot da je napisan včeraj. V režiji Mateje Koležnik ni najti ene šibke točke, v dramaturgiji Mojce Kranjc in v igri celotnega kolektiva tudi ne, in to v tekstu, katerega tematika je vse prej kot lahka. Še stari Heraklit bi se najbrž udobno naslonil nazaj, zadovoljno mrmrajoč v brk svoje slovito reklo: »Vse teče.« K čemur kritika nima dodati prav mnogo drugega kakor: »Vse štima.« Ne zgodi se prav pogosto, da v polnem gledališču prav jaz ploskam najglasneje.
Ko bi vendarle želeli pogledati nekoliko podrobneje v mehanizme uprizoritve, se velja najprej na kratko pomuditi pri vsebini. Za njenim najočitnejšim pramenom generacijskega konflikta na liniji dominantni foter & servilna mama proti mladini, predvsem lastnima otrokoma, se skriva malo morje široko razprtih tem, ki so v aktualni uprizoritvi učinkovito prepletene. Tu so, denimo, vprašanja izobrazbe in izobraževanja ter njune veljave, konflikt dela in študija, železni repertoar ruske dramatike na čelu z večnim vprašanje po smislu življenja in načinih njegovega »preživevanja«, kup ljubezenskih svaj, različne oblike bega iz zdolgočasene vsakdanjosti, vse to pa prežeto z obilnimi porcijami srda, studa in melanholije, da je dramatičnost celote veselje pogledati! Kar je protagonistom skupno, je misel, živa in nepopustljiva, in ravno tu je, morda presenetljivo, opaziti največji razkorak med besedilom in realnostjo, kakršna ta čas živ(otar)i izven gledaliških zidov: pri Gorkem je misliti še absolutna podstat človeške eksistence, brez katere je življenje nepredstavljivo. V dobrih sto letih je ta dejavnost očitno postala docela odvečna, v naših časih je mišljenje že kar se da učinkovito izkoreninjeno kot nepotreben plevel. Na vse ostale teme pa najdemo v odrski tvarini uspešne priključke, kar nakazuje temeljito predhodno razgradnjo besedila.
Vsekakor takoj in vse od kraja hvalim izredno igralsko zasedbo, ki dejansko nima šibkega člena. Vse gre vse ko po loju, in resnični užitek je opazovati tovrstno usklajenost in motiviranost odrskega kolektiva. Kar pa se tiče režije, želim posebej opozoriti na moment preboja, ki se po moje tu zgodi: Mateja Koležnik že desetletje v lastno režijsko poetiko uvaja elemente, vzete od zunaj, denimo iz sveta filma, televizije in pop kulture nasploh, hkrati pa zelo tesno sodeluje z glasbenimi opremljevalci in scenografi svojih predstav. To ima za posledico inovativno, sodobno, dinamično režijo, ki se je znala tu pa tam, sicer redko, predvsem zavoljo notranje dinamike besedil, nagniti na stran »filmskega«. V Malomeščanih, se zdi, pa se je metoda, ki jo je razvijala zadnja leta, razprla v uravnotežen režijski sistem, ki je vase sintetiziral elemente različnih uprizoritvenih praks tako, da proizvaja vitalno, ostro in skrajno prepričljivo gledališko materijo. Že to je brez dvoma izjemen dosežek, a najboljše še pride: na odru je čutiti žar. Stvari tečejo, vse šiba sem ter tja, zdi se, da gre vse brez truda, da se kar zgodi, a da ima trden red in smisel; kaže, da smo tu blizu igre v izvornem pomenu. To pa je redkost, ki je nikakor ne smemo pustiti, da bi šlo mimo neopaženo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar