Bertold Brecht: Ustavljivi vzpon Artura Uia
Režija: Eduard Miler
Ogled: 29. 1. 2012, traja 2 uri in pol, ima 1 odmor
Izrazita, mestoma naravnost grozljiva podobnost z realnim
stanjem na rodni grudi dela iz Ustavljivega vzpona Artura Uia obvezno lekcijo
kar najširši populaciji, kajti naša družba krvavo potrebuje boljši kratkoročni
zgodovinski spomin in bi ji Brecht v tem oziru mogel služiti za zelo dobro
oporno točko. Pa tudi sicer bi si veljalo Brechtova dela čimprej priskrbeti v
kar se da zajetnem obsegu, preden bo, spričo gorke aktualnosti njegove misli,
pri nas prepovedan in spaljen. Floskule o gledališču, na primer, ki da drži
družbi ogledalo, so v konkretnem primeru boleče presežene, ker v njem ne gre
več za odsev, marveč za identifikacijo. Če jo gledamo s tega vidika, je odrska
upodobitev ljubljanske Drame na največjem odru sosednjega Cankarjevega doma
uspeh – že zato, ker je (v teh časih). Spričo tematike pa je naravnost sijajno
tudi, da je postavljena v drugem okolju in je posledično na presenetljivo razpolago
(vsaj do neke mere) drugačni publiki.
Kar pa se uprizoritve same sicer tiče, je treba takoj
izpostaviti izjemno srečnost roke, ki je izbirala nosilca naslovne vloge – in
izbrala Jerneja Šugmana. Še enkrat več nosi slednji celotno uprizoritev na
svojih ramenih, kar opravi od začetka do konca odlično, suvereno in popolnoma
prepričljivo. Šugman tako rekoč z vsemi svojimi magistralnimi vlogami vsakič
znova dokazuje genialno mojstrstvo v obvladovanju svojega poklica. Ansambel
Drame z glasbenimi gosti je na svojem (visokem) nivoju, vendar bi težko rekli,
da se posebej razigra, kar pa gre predvsem pripisati kombinaciji velikosti odra
in režijske zasnove.
Volumen odra je prestavi občutno prevelik, ne glede na
visoko tridelno konstrukcijo, ki ostaja v velikem delu neizkoriščena in daje
zato prej vtis prostorskega polnila kot nujnega scenskega elementa. Oder
Gallusove dvorane je ogromen, da je po njem moč delati prepričljive kroge celo
z električnimi avtomobilčki, režija pa po mojem mnenju neinventivno niza prizor
za prizorom z domala univerzalno logiko vstopov izza (o)srednjega »stebra«, v
katerem (in pred njim) sedijo glasbeniki. Občasno, a brez očitnega namena ali
učinka (razen v enem primeru, tj. v dialogu med gangsterjema Uijem in Romo), se
dogajanje seli na rampo, večinoma pa se godi v grozdih sredi odra, nekajkrat se
razpotegne po vertikali v gornja nadstropja scenske konstrukcije, da vzpon iz
naslova postane dobeseden, a tudi to nima posebnega učinka, čeprav so intence
pomenskih podčrtav očitne. Predstava v strogo tehničnem smislu se zvede na
pusto linearno menjavanje prizorov, ki brez kakšnih inventivnih domislic ali
prepričljivejših režijskih intervencij sledi Brechtovi zgodbi. Posledično je
potek uprizoritve neenoten, v trajanju ekspozicije čvrst, nato se stvar počasi
razpotegne, po premoru nadaljuje z istim tempom, nato pa se dobre pol ure pred
koncem očitno pospeši, spričo česar je dogajanju z zakoncema Dullfeet, glede na
težo in pomen te zgodbe za razumevanje celote, odmerjenega premalo časa.
Izjemno je, skratka, da je Brechtov Ustavljivi vzpon Artura
Uia na sporedu v slovenskem jeziku na slovenskem odru v tem neovrgljivo
krasnem, sijajnem času za slovenski narod, nacijo in državo, in vse prej kot
nepomembno je, da ga na največjem odru v državi uprizarja naš najboljši dramski
ansambel. Gre za naključja, ki pa so enkratno sovpadla – in kadar jo realnost
udari na take strune, ji gre vsaj ta kritika tu z veseljem za spremljevalni
vokal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar