Sovraštvo

Argument zagovornikov referenduma o Družinskem zakoniku, ki me najbolj iritira, je mantra, da nikomur ne želijo nič slabega, da nikoli niso pozivali k ali širili sovražnega govora ter da nimajo nič zoper istospolno usmerjene državljanje RS in njihove enake pravice, le ubogo deco naj puste v miru odraščati z "ljubečima mamo in očetom". Nič od tega ni res.

Tukaj je link na predavanje, ki ga je imel Beau Lotto na eni od konferenc TED. Govori o optičnih iluzijah, kar je samo po sebi čisto zanimivo in poučno, a še mnogo bolj od samih zafrkancij z barvami je ključno eno sporočilo (cca 4:25): " There's no inherit meaning in the information. It's what we do with that information that matters."

To bi najbrž lahko povzeli nekako takole: sama informacije nima nekega točno določenega, vase vtisnenega enotnega pomena. Za določeno informacijo jo naredi njen kontekst.

Nemogoče je torej dejansko reči - ker nismo dobesedno rekli: "Pedre na gavge," nismo pozivali k sovraštvu. Vse drugo imamo pravico reči, saj vlada svoboda govora in torej mora biti dovoljeno, da rečemo karkoli, razen neposrednega (= dobesednega) pozivanja k nasilju. Jok, brate, odpade. Ni res.

1) Svoboda govora ne pomeni, da lahko človek reče karkoli. Pomeni, da lahko svobodno izraža svoje misli, prepričanja itd., vendar le do točke, kjer naleti na meje svobode drugega človeka.

2) Če politiki ali javne osebe ne razumejo, kaj pomeni biti javna oseba, ne bi smeli javno izražati svojih stališč, ker se igrajo z orožjem, ki mu niso kos. Običajni človek si namreč točno po tem, kar je dovoljeno njim, oblikuje mene lastnega govora. Javni govor mu, skratka, določa kontekst. V tem smislu torej nikakor ni treba dobesedno pozivati k linču - in nikakor ni zgolj in samo to sovražni govor.

3) Iskanje zatočišča teh, ki sovražni govor uporabljajo, na primer na debelo in na primer ob primeru referenduma o Družinskem zakoniku, v dejstvu, da "sovražni govor" kot tak ni ustavno-pravna kategorija, je imbecilno, poleg tega pa jalovo. Vemo namreč, da sovražni govor in sovraštvo, ki ga nosi v sebi, obstaja, ker to čutimo. Na lastnih telesih, če hočete. V lastnih življenjih. Ta argument je ničen in to, kar govorijo, je de facto pozivanje k sovraštvu do drugačnih.

Problem je le, da so na popolnoma enak način drugačni tudi oni. Ker je pač vsak drugačen - glede na kontekst, v katerem se nahaja. Strah, ki so ga nasprotniki Družinskega zakonika izkazali skozi zbiranje podpisov ter nato z gesto navidezne sprave in potencialnega umika od vložitve referendumske zahteve, seveda o njih pove največ, a dejstvo, da se civilna družba ob tem sicer je zganila, je bila pa obsodba tovrsnega početja komaj zaznavna, je zaskrbljujoče.

Zdaj, ko je Slovenija dobila novo vlado in ko smo v četrtek zvečer v Pogledih Slovenije lahko uro in pol poslušali novega premiera razlagati njegove poglede na državo in nase, lažje razumemo, kako je Primčeva iniciativa lahko tako dolgo jahala vranca legitimnosti - ker so njene metode odsev metod, ki jih nova oblast jemlje za ne le dopustne, marveč popolnoma sprejemljive, legalne, normalne. Janševo zatrjevanje: "Saj kulturno ministrstvo še vedno obstaja. Seveda obstaja!" in nato, ko to ni vžgalo, značilni protinapad: "Zakaj pa nihče ne reče, da šolskega ministrstva ni več?" govorita mnogo več od zgolj besed. Posebej v povezavi s sklepnimi stavki, ki jih je sicer že podložila glasba, a kljub temu smo lahko razločno slišali gospodovo mnenje o samem sebi in o nujnosti, tako rekoč žrtvovanju za Slovenijo. Zdaj imamo na traku motivacijo Janeza Janše za to, da dela, kar dela: on meni, da ni v državi nikogar, ki bi to lahko opravil bolje od njega. Janez Janša misli, da boljšega za to mesto ni. No, tu pa najbrž vsem, razen vernikom JJ, zamrzne še zadnji nasmeh na licu.