K-čing, k-čing*

Izzivalno oblečena mlada ženska stoji ob zadnjem sedežu odprtega športnega avtomobila, se z eno roko oklepa belega usnjenega naslonjala sprednjega sedeža, z drugo mikrofona, ter na ves glas prepeva, kako ni vse v denarju, denarju, denarju, in kako velja na listič s ceno preprosto pozabiti, k-čing, k-čing. Naš edini cilj je le, pripraviti svet do plesa. Pa kaj vam je vendar, pozabite denar, kar šteje, sta lepa duša in čisto srce – no, pa zavrtela bi se rada. To je nekako, kot bi morje reklo, ah, meni ni do vode. Jessie J je angleška pevka zabavne glasbe in gotovo se ne zaveda, kako cerebralno banrkotirana je njena paradoksalna pozicija. Živeč v milnem mehurčku se niti ni treba. S polno ritjo je sranje popolnoma neproblematično. Res, sama sreča, da ljudem pod pragom revščine odklapljajo elektriko, s tem jim je ogled te definicije pojma »hipokrizija« prihranjen.

Galaksijo ali dve stran, v bolj realnem vsakodnevnem svetu, se vsakič, ko zasledim ime prejemnika katere od nagrad na področju umetnosti, ne morem načuditi, kako ljudje očitno še vedno zmorejo, narediti nekaj izjemnega, proizvesti v teh usmrajenem, gnilem času presežek, in da obstajajo drugi, ki so to sposobni videti in nagraditi. Seveda tudi v kulturi, tu si verjetno nihče ne dela iluzij, obstaja kot povsod drugod falanga kruhoborcev, v glavnem sestavljena iz večinoma impotentnih (vsaj v umetniškem smislu) povprečnežev, ki se morajo preko postelj, prijateljev, (proti)uslug, intrig ipd. priplezati do nagrad, priznanj, štipendij, statusov ipd. Nima se smisla slepiti, tudi v umetnosti obstaja množica ljudi, ki bi od nje radi dobro in udobno živeli, od sebe pa so tudi v času, ko je bilo to še mogoče, dali bolj malo fig. A absolutno napačna je politika vlade, ki ji na tihem pritrjuje precej onih, ki se s produkcijo umetnosti ne ukvarjajo, da bo s splošnim zategovanjem pasu ter z dodatnimi katastrofičnimi ukrepi, ki smo jim bili (in jim gotovo še bomo) priča, prezračila zatohle artistične vrste ter naredila red, da bodo torej do navideznega udobja državnih jasli zdaj upravičeni le res vrhunsko vrhunski umetniki. Po kakršnihkoli kriterijih postavimo letvico, ki naj izmeri to vrhunskost, dejstvo ostaja: kot večina ljudi v drugih poklicih je tudi večina umetnikov povprečna. A med njimi kdaj kdo dejansko je kot sonce zasijal. Problem je, da to zdaj ni več mogoče. Represivne vladne politike na področju kulture so z vsiljevanjem logike boja za preživetje izsesale iz njenih ustvarjalcev večino za kreativne preboje nujnega potenciala, ti preboji pa bi naj bili (vsaj v teoriji) edino relevantno merilo  za razna nagrajevanja ter posledično za zagotavljanje položaja slovenske kulture, kakršen ji v sistemu vrednot te države upravičeno pripada. V poblaznelem času, ki umetnike in kulturne delavce nasploh, ki so že doslej živeli, razen res redkih izjem, tam okoli praga revščine, saj je bilo s sredstvi za kulturo tudi v bolj obetavnih časih nemogoče preživeti, sili v vsakodnevno razmišljanje o plačevanju položnic in o tem, kako in kaj jesti, je nemogoče pričakovati, da bo iz nič nastajala vrhunska umetnost. Ta država je nora, če misli, da se bomo kar razblinili. Po eni strani nam postavlja višja in višja merila kvalitete, po drugi strani pa si v njej ne moremo zagotoviti niti minimalnih pogojev za delo. Na to igro enostavno ne moremo pristati. Pravila niso jasna, pozicije so do kraja neenakovredne. Ostaja nam zgolj, da se sodelovanju vnaprej odpovemo.

Razumem, vladna logika sloni na izključno ekonomikastičnih načelih. Ne delam si utvar, da se v optiki te logike vladna gosposka ne bo vsakič, ko bo zato še tako minimalna prilika, zatekla v populistične floskule o zajebanih pesmih, nerazumljivih predstavah, o gatah, obešenih na steno v galeriji, ki da naj bi bile zdaj umetnost, al kaj, dejstvo je pač, da nisem niti premiera niti superministra v dvanajstih letih rednega obiskovanja vseh ljubljanskih gledališč enkrat samkrat videla med publiko. Prav, tu ni kaj, vsem pač ni dano razumeti, tudi jaz marsičesa ne razumem – a na kraj pameti mi ne pade, da mi to, da ne razumem, podeljuje legitimnost, da uničim. S to vlado imam dva problema. Prvi je njena netransparentnost, hlinjenje zavezanih rok in skomiganja z rameni. Žal, ne gre. Saj bi, pa ne moremo. Ne da se. A vendar vidite vse te lačne otroke?! Ja, seveda, za otroke nobenega zidu. Dvignite roke. Kaka umetnost neki, ljudje stradajo! Drug je njena kratkovidna bebavost. Dejstvo je namreč, kdor posiljuje kulturo, mu bo tič kmalu odpadel. Kolikorkoli strasti že prinaša denar, je po svojem bistvu, no, prazen. Menjalno sredstvo pač. Brez substance. Tu seveda ne bomo prišli skupaj. Mi smo idealistični sanjači, ki živimo po luknjah, oni kupujejo, prodajajo, poslujejo.

Mi s tem, kar delamo, ne moremo dobiti dostojnega dela. Ne moremo zaslužiti za življenje. A mi ne bi radi zgolj preživeli. Drznemo si gojiti zahtevo po življenju. Osebno se mi zdi to celo zgolj izhodišče. Vladajo nam ljudje z dimatralno nasprotnim merskim sistemom, v katerem smo s tem, kar znamo, odveč in docela nevidni. Zanje svet je in bo zgolj mantra k-čing, k-čing. Če je v tem hipu kaj na nas, je, prestaviti očišče. Da dobimo nazaj vsaj svoj obstoj. Da se nas vidi.

* To kolumno sem napisala lani novembra za objavo na enem od spletnih medijev, ki pa še ni zaživel, jaz pa sem se vmes že poslovila od njega, zato jo zdaj objavljam tukaj.