Zveni morda super. Poetično. Ni pa res.
Kot tudi ni res, da smo zato, ker imamo npr. potne liste, na katerih jasno piše REPUBLIKA SLOVENIJA, samostojni. De facto je naše glavno mesto Bruselj, ki pa ni del te iste RS. Že nekaj časa smo prisiljeni, da je kloaka, imenovana Bruselj, za nas tisto emfatično dajlepše-mesto-da-svetu-de. Prestolnica Bruselj, ki se z vsakim letom "naših" predstavnikov tja in nazaj spremeni v večjo prikazen neke meta-avtoritete, ki bo zdaj zdaj potegnila bič, potem pa reši se, kdor se more, lebdi nad nami in našo navidezno samostojnostjo kot neka točka, mimo katere se ne more, imenik absolutne vednosti.
To je postalo dokončno očitno z obljubo vpisa fiskalnega pravila v Ustavo. Bučar vseskozi svari pred popravki, ker se bo stavba začela podirati in konca ne bo, vsak bo hotel popraviti še kaj. Gotovo ni popolna, ampak fiskalno pravilo v njej nima česa iskati, to je jasno. Niti ni zares pomembna ta premierkina pirueta, četudi je jako pomenljiva, ki nam je zgolj še enkrat več razkrila pozicije moči v zakulisju, nope, mnogo pomembnejša je popolnoma zgrešena pot, na kateri se še vedno, vsem svarilom večjih in čvrstejših ekonomij, nahajamo. In, kaže, s toga puta ne skrenemo.
Kam nas bo to idiotsko vztrajanje na varčevanju za vsako ceno pripeljalo? Lahko bomo zaprli štacuno. Škoda ne bo velika, na pasoših se svetleč napis zlahka nadomesti z drugim, Cetis bo to naredil v par dneh, če bo sila. Ideološko razklani se sicer lahko pobijemo med sabo, iščoč krivca za sranje, ki bo sledilo, toda dejstvo ostaja nespremenjeno: če česa ne storimo ZDAJ (as in now), se lahko za samostojnost lepo v rit pišemo, ker bo sicer vse, kar bomo lahko kam pisali, samo še: "Piši kući - propalo." In ne vem, kako zadoščenje bi nam mogla dati zavest, da štekamo, kako samostojne države nismo bili vredni, ker zanjo nismo bili zreli.
Res, nemogoče je spremeniti karakter nacije tako, čez noč, a naj me koklja brcne, če se takrat 8. 2. na tistih protestih ni nekaj prelomilo. Ko bi to znova našli, poimenovali in opredmetili, bi po moje mogli obstati. Bojim se, da sicer za vedno ne bomo drugega kot bećki konjušari. To, kar iščemo, pa v končni posledici niti nima toliko opraviti s politčno zagamanostjo istog-sranja-drugog-pakovanja, v katerem smo se znašli. Call me naive, ampak zdi se mi, da imamo manjkajoči vezni člen, ki bi nas rešil, pred nosom. Lepo slovensko se mu reče solidarnost. Za ljubitelje metafor iz pop glasbe pa bi se reklo, da moramo zgolj try a little tenderness.
Predlagam nam, da nehamo pizdakati čez politiko, takoj. Da jo osamimo in ob prvi priliki zamenjamo. Zdaj je čas za gradnjo alternativ. Potem nam predlagam, da nehamo misliti, da solidarnost pomeni, da vsak ponedeljek ob Tedniku pokličemo ono številko in damo 1 euro za družino v stiski. Halo - to je sistemski problem, ne pa problem nekega kauč-aktivizma z mobitelom v roki. In dalje nam še predlagam, da začnemo počet stvari, ki so javno dobro - zastonj. 1m2 vrtički, sosedski žuri, učenje ročnih spretnosti, redukcije rabe pitne vode, vožnja s kolesom, vse to prispeva k temu, da se mal' začut'mo. Zgledi vlečejo, radi rečejo stari ljudje - ki jih je z medgeneracijsko solidarnostjo nujno treba tvorno vključiti v naša življenja. Skratka, zdi se mi, da se rabimo za hip ozret okrog sebe. Popisat sranje, v katerem smo. In pol iz njega začet ne le opazovat, ampak počas delat zvezde. Prav šljivi se mi, če zvenim patetično, ker, stari, kaj pa mamo za zgubit?
Ni komentarjev:
Objavite komentar