Mi nismo samostojna država.

To zveni kot pogrom, a v bistvu gre za dejstvo brez ciničnega preostanka. Morda res imamo potne liste, zastavo, grb, himno in Ustavo, katere členovje gotovo zveni sijajno, konec koncev so jo pisali pisatelji, it better sounds fuckin' poetic. Super zveni: "1. člen: Slovenija je demokratična republika. 2. člen: Slovenija je pravna in socialna država. 3. člen: Slovenija je država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe. V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Državljanke in državljani jo izvršujejo neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno." 

Zveni morda super. Poetično. Ni pa res.  

Kot tudi ni res, da smo zato, ker imamo npr. potne liste, na katerih jasno piše REPUBLIKA SLOVENIJA, samostojni. De facto je naše glavno mesto Bruselj, ki pa ni del te iste RS. Že nekaj časa smo prisiljeni, da je kloaka, imenovana Bruselj, za nas tisto emfatično dajlepše-mesto-da-svetu-de. Prestolnica Bruselj, ki se z vsakim letom "naših" predstavnikov tja in nazaj spremeni v večjo prikazen neke meta-avtoritete, ki bo zdaj zdaj potegnila bič, potem pa reši se, kdor se more, lebdi nad nami in našo navidezno samostojnostjo kot neka točka, mimo katere se ne more, imenik absolutne vednosti. 

To je postalo dokončno očitno z obljubo vpisa fiskalnega pravila v Ustavo. Bučar vseskozi svari pred popravki, ker se bo stavba začela podirati in konca ne bo, vsak bo hotel popraviti še kaj. Gotovo ni popolna, ampak fiskalno pravilo v njej nima česa iskati, to je jasno. Niti ni zares pomembna ta premierkina pirueta, četudi je jako pomenljiva, ki nam je zgolj še enkrat več razkrila pozicije moči v zakulisju, nope, mnogo pomembnejša je popolnoma zgrešena pot, na kateri se še vedno, vsem svarilom večjih in čvrstejših ekonomij, nahajamo. In, kaže, s toga puta ne skrenemo. 

Kam nas bo to idiotsko vztrajanje na varčevanju za vsako ceno pripeljalo? Lahko bomo zaprli štacuno. Škoda ne bo velika, na pasoših se svetleč napis zlahka nadomesti z drugim, Cetis bo to naredil v par dneh, če bo sila. Ideološko razklani se sicer lahko pobijemo med sabo, iščoč krivca za sranje, ki bo sledilo, toda dejstvo ostaja nespremenjeno: če česa ne storimo ZDAJ (as in now), se lahko za samostojnost lepo v rit pišemo, ker bo sicer vse, kar bomo lahko kam pisali, samo še: "Piši kući - propalo." In ne vem, kako zadoščenje bi nam mogla dati zavest, da štekamo, kako samostojne države nismo bili vredni, ker zanjo nismo bili zreli.

Res, nemogoče je spremeniti karakter nacije tako, čez noč, a naj me koklja brcne, če se takrat 8. 2. na tistih protestih ni nekaj prelomilo. Ko bi to znova našli, poimenovali in opredmetili, bi po moje mogli obstati. Bojim se, da sicer za vedno ne bomo drugega kot bećki konjušari. To, kar iščemo, pa v končni posledici niti nima toliko opraviti s politčno zagamanostjo istog-sranja-drugog-pakovanja, v katerem smo se znašli. Call me naive, ampak zdi se mi, da imamo manjkajoči vezni člen, ki bi nas rešil, pred nosom. Lepo slovensko se mu reče solidarnost. Za ljubitelje metafor iz pop glasbe pa bi se reklo, da moramo zgolj try a little tenderness. 

Predlagam nam, da nehamo pizdakati čez politiko, takoj. Da jo osamimo in ob prvi priliki zamenjamo. Zdaj je čas za gradnjo alternativ. Potem nam predlagam, da nehamo misliti, da solidarnost pomeni, da vsak ponedeljek ob Tedniku pokličemo ono številko in damo 1 euro za družino v stiski. Halo - to je sistemski problem, ne pa problem nekega kauč-aktivizma z mobitelom v roki. In dalje nam še predlagam, da začnemo počet stvari, ki so javno dobro - zastonj. 1m2 vrtički, sosedski žuri, učenje ročnih spretnosti, redukcije rabe pitne vode, vožnja s kolesom, vse to prispeva k temu, da se mal' začut'mo. Zgledi vlečejo, radi rečejo stari ljudje - ki jih je z medgeneracijsko solidarnostjo nujno treba tvorno vključiti v naša življenja. Skratka, zdi se mi, da se rabimo za hip ozret okrog sebe. Popisat sranje, v katerem smo. In pol iz njega začet ne le opazovat, ampak počas delat zvezde. Prav šljivi se mi, če zvenim patetično, ker, stari, kaj pa mamo za zgubit?  

K-čing, k-čing*

Izzivalno oblečena mlada ženska stoji ob zadnjem sedežu odprtega športnega avtomobila, se z eno roko oklepa belega usnjenega naslonjala sprednjega sedeža, z drugo mikrofona, ter na ves glas prepeva, kako ni vse v denarju, denarju, denarju, in kako velja na listič s ceno preprosto pozabiti, k-čing, k-čing. Naš edini cilj je le, pripraviti svet do plesa. Pa kaj vam je vendar, pozabite denar, kar šteje, sta lepa duša in čisto srce – no, pa zavrtela bi se rada. To je nekako, kot bi morje reklo, ah, meni ni do vode. Jessie J je angleška pevka zabavne glasbe in gotovo se ne zaveda, kako cerebralno banrkotirana je njena paradoksalna pozicija. Živeč v milnem mehurčku se niti ni treba. S polno ritjo je sranje popolnoma neproblematično. Res, sama sreča, da ljudem pod pragom revščine odklapljajo elektriko, s tem jim je ogled te definicije pojma »hipokrizija« prihranjen.

Galaksijo ali dve stran, v bolj realnem vsakodnevnem svetu, se vsakič, ko zasledim ime prejemnika katere od nagrad na področju umetnosti, ne morem načuditi, kako ljudje očitno še vedno zmorejo, narediti nekaj izjemnega, proizvesti v teh usmrajenem, gnilem času presežek, in da obstajajo drugi, ki so to sposobni videti in nagraditi. Seveda tudi v kulturi, tu si verjetno nihče ne dela iluzij, obstaja kot povsod drugod falanga kruhoborcev, v glavnem sestavljena iz večinoma impotentnih (vsaj v umetniškem smislu) povprečnežev, ki se morajo preko postelj, prijateljev, (proti)uslug, intrig ipd. priplezati do nagrad, priznanj, štipendij, statusov ipd. Nima se smisla slepiti, tudi v umetnosti obstaja množica ljudi, ki bi od nje radi dobro in udobno živeli, od sebe pa so tudi v času, ko je bilo to še mogoče, dali bolj malo fig. A absolutno napačna je politika vlade, ki ji na tihem pritrjuje precej onih, ki se s produkcijo umetnosti ne ukvarjajo, da bo s splošnim zategovanjem pasu ter z dodatnimi katastrofičnimi ukrepi, ki smo jim bili (in jim gotovo še bomo) priča, prezračila zatohle artistične vrste ter naredila red, da bodo torej do navideznega udobja državnih jasli zdaj upravičeni le res vrhunsko vrhunski umetniki. Po kakršnihkoli kriterijih postavimo letvico, ki naj izmeri to vrhunskost, dejstvo ostaja: kot večina ljudi v drugih poklicih je tudi večina umetnikov povprečna. A med njimi kdaj kdo dejansko je kot sonce zasijal. Problem je, da to zdaj ni več mogoče. Represivne vladne politike na področju kulture so z vsiljevanjem logike boja za preživetje izsesale iz njenih ustvarjalcev večino za kreativne preboje nujnega potenciala, ti preboji pa bi naj bili (vsaj v teoriji) edino relevantno merilo  za razna nagrajevanja ter posledično za zagotavljanje položaja slovenske kulture, kakršen ji v sistemu vrednot te države upravičeno pripada. V poblaznelem času, ki umetnike in kulturne delavce nasploh, ki so že doslej živeli, razen res redkih izjem, tam okoli praga revščine, saj je bilo s sredstvi za kulturo tudi v bolj obetavnih časih nemogoče preživeti, sili v vsakodnevno razmišljanje o plačevanju položnic in o tem, kako in kaj jesti, je nemogoče pričakovati, da bo iz nič nastajala vrhunska umetnost. Ta država je nora, če misli, da se bomo kar razblinili. Po eni strani nam postavlja višja in višja merila kvalitete, po drugi strani pa si v njej ne moremo zagotoviti niti minimalnih pogojev za delo. Na to igro enostavno ne moremo pristati. Pravila niso jasna, pozicije so do kraja neenakovredne. Ostaja nam zgolj, da se sodelovanju vnaprej odpovemo.

Razumem, vladna logika sloni na izključno ekonomikastičnih načelih. Ne delam si utvar, da se v optiki te logike vladna gosposka ne bo vsakič, ko bo zato še tako minimalna prilika, zatekla v populistične floskule o zajebanih pesmih, nerazumljivih predstavah, o gatah, obešenih na steno v galeriji, ki da naj bi bile zdaj umetnost, al kaj, dejstvo je pač, da nisem niti premiera niti superministra v dvanajstih letih rednega obiskovanja vseh ljubljanskih gledališč enkrat samkrat videla med publiko. Prav, tu ni kaj, vsem pač ni dano razumeti, tudi jaz marsičesa ne razumem – a na kraj pameti mi ne pade, da mi to, da ne razumem, podeljuje legitimnost, da uničim. S to vlado imam dva problema. Prvi je njena netransparentnost, hlinjenje zavezanih rok in skomiganja z rameni. Žal, ne gre. Saj bi, pa ne moremo. Ne da se. A vendar vidite vse te lačne otroke?! Ja, seveda, za otroke nobenega zidu. Dvignite roke. Kaka umetnost neki, ljudje stradajo! Drug je njena kratkovidna bebavost. Dejstvo je namreč, kdor posiljuje kulturo, mu bo tič kmalu odpadel. Kolikorkoli strasti že prinaša denar, je po svojem bistvu, no, prazen. Menjalno sredstvo pač. Brez substance. Tu seveda ne bomo prišli skupaj. Mi smo idealistični sanjači, ki živimo po luknjah, oni kupujejo, prodajajo, poslujejo.

Mi s tem, kar delamo, ne moremo dobiti dostojnega dela. Ne moremo zaslužiti za življenje. A mi ne bi radi zgolj preživeli. Drznemo si gojiti zahtevo po življenju. Osebno se mi zdi to celo zgolj izhodišče. Vladajo nam ljudje z dimatralno nasprotnim merskim sistemom, v katerem smo s tem, kar znamo, odveč in docela nevidni. Zanje svet je in bo zgolj mantra k-čing, k-čing. Če je v tem hipu kaj na nas, je, prestaviti očišče. Da dobimo nazaj vsaj svoj obstoj. Da se nas vidi.

* To kolumno sem napisala lani novembra za objavo na enem od spletnih medijev, ki pa še ni zaživel, jaz pa sem se vmes že poslovila od njega, zato jo zdaj objavljam tukaj. 

We need to fight back

Tour de force*

*Kritika je bila obljavljena 14. 2. 2012 na kulturni strani Večera. Fotografiji sta s spletne strani ljubljanske Drame, avtor Marcandrea.

GLEDALIŠKA KRITIKA

Tour de force

MandićStroj

Mala drama, 30. 1. 2012 (ponovitev)

Vsekakor je to sijajno »vajo v slogu« prvaka ljubljanske Drame, ki v uro in pol naniza 36 svojih preteklih vlog, mogoče odpraviti z občudovanjem njegovih fizičnih, spominskih in igralskih sposobnosti, ki so zagotovo vse presenetljive, hvale in občudovanja vredne, predvsem pa je cela reč, za katero je Mandić med drugim na minulem Borštnikovem srečanju prejel tudi nagrado Društva kritikov in teatrologov Slovenije, za uprizarjanje od sile naporna. Poleg omenjenih sposobnosti je zanimiva tudi ideja kot taka – ena ob drugo postavljene minule vloge (ki kdaj pa kdaj, kakor si sledijo, med seboj vstopijo v zanimiv dialog) dajejo dober odgovor na vprašanje, kakšen tip igralca je (bil doslej) Marko Mandić. Iz njih je namreč mogoče izluščiti nekaj skupnih lastnosti, ki predstavljajo okvir tega, kar vidimo, kadar ga vidimo stati na odru in igrati.  

Aktualna uprizoritev neposredno izhaja iz igralčevega sodelovanja z Vio Negativo, kjer se pod režijskim vodstvom Bojana Jablanovca, ki je režiral tudi aktualno lepljenko, udejstvuje že več let. Sodelavci tega projekta v zadnjem času nastopajo s samostojnimi projekti, derivati prizorov iz posameznih etap smrtnih grehov, in MandićStroj sklepa trilogijo, ki jo tvorita še Viva Mandić! in Ekstrakt Mandić. A ker glumaški poklic vendar ni športna disciplina, ker je hkrati že davno splošno znano, da, če si smem sposoditi pri mulariji, »Mandić je car,« predvsem pa, ker menimo, da je vendarle želel več kot zgolj obuditi spomin na minule dosežke in si s tem napraviti dobro reklamo, bomo tu skušali zaiti globlje v odrsko tvarino ter v premislek vsaj zastaviti par vprašanj, ki iz videnega logično izhajajo. 

 Prvo je vsekakor, ali predstavlja omenjeni tour de force kakršenkoli prelom v igralčevi karieri, morebiti obračun z dosedanjim delom, in ali pomeni morda v tem smislu prehod v novo, od dosedanjega drugačno dojemanje igre? Čas in prihodnje vloge bodo pokazale dejanski pomen MandićStroja, a obrata v notranjost, ki se tu sluti, verjetno ne moremo ignorirati – ali pač? Drugo vprašanje se na eni strani tiče razmerja med igralcem in publiko, ki je nenehno na preizkušnji. Publika v predstavi vseskozi sodeluje kot Mandićev »sparing partner«, razmerje med obema pa ni enoznačno in se izogiba klasičnim definicijam. Po drugi strani se to vprašanje tiče razmerja med igro, igralcem in kritikom. Kako se to razmerje potencialno spremeni, če kritik (kot del publike) stopi na oder in postane del uprizoritve? Tretje vprašanje se tiče same realnosti igre kot take. Igralčevo zasebno ime postaja v vseh predstavah trilogije naslov, ki označuje odrsko delo. Kje je torej pravi Marko Mandić, kateri je pravi? In prav v tej diskrepanci med zasebnikom, ki se v svoji običajni opravi pred začetkom sprehodi med zbirajočo se publiko, in »posodo žlahtnega duha«, ki kasneje menjajoč kostumske kože naglo menja tudi vloge, ležita po mojem mnenju srž ter glavna odlika te uprizoritve, pa tudi cele Mandić-trilogije.  

Noč dolgih spominov*

* Knjižna recenzija objavljena na strani Čitalnica v Večeru dne 6. 2. 2012.

Mario Wirz: Pozno je, ne morem dihati (nočno poročilo)

V zbirki Lambda je pri Škucu v drugi polovici lanskega leta v prevodu Tanje Petrič izšel tanek roman z (iz)povednim naslovom Pozno je, ne morem dihati nemškega pisatelja, pesnika in dramatika Maria Wirza (1956). V originalu je roman, podnaslovljen oziroma opredeljen z Nočno poročilo, prvič izšel pred dvajsetimi leti. 

Kadar avtor za razgrinjanje kar najbolj intimnih detajlov iz svojega življenja izbere kar se da neposredni govor, ima to tako za roman kot za bralca očitne posledice: roman postane popis stanja  (podnaslov je v tem smislu absolutno natančen, res gre za poročilo), v katerem redke metafore služijo zgolj krepitvi opisovanj neizprosne dejanskosti, bralec pa se znajde pred zanimivim preizkusom, ki bo učinkovito izmeril nivo cinizma v njegovi krvi. Teh sto strani od prve do zadnje ter z vsemi sredstvi igra na čustva, zato je v konkretnem primeru bolj kot običajno od recenzentovega ustroja osebnosti odvisno, kako k tovrstnemu materialu pristopa. Kar pa po drugi strani pomeni, da je toliko bolj na bralcu, da Wirzov roman sam vzame v roke in preveri, kako nanj osebno učinkuje osebno-izpovedna pripoved, katere sprožilni moment je okužba, gonilo avtorjeva homoseksualnost in z njo povezana ljubezenska zgodba, sestavljena pa je iz dejanskega opisa še ene od mnogih zavoljo bolezni prečutih noči, spominov na minulo življenje, (samo)obtoževanj zavoljo spolne usmerjenosti ter bolečine ob brezkompromisnem polemiziranju s spomini in samim sabo. Posebej je v tem kontekstu po moje zanimiv (ter morda najbolj prepričljivo izpisan) vsebinski pramen, ki se ukvarja z zamenjavo osebnega imena, postavlja svoj mlajši in svoj starejši jaz v neposredni dialog ter odkrito obračunava z obema.

Kot pričevanje je ta roman sijajen, saj je njegov avtor pisanja dovolj vešč, da se za kredibilnost ni bati. Kdor se je v svojem življenju kdaj znašel v resnem dreku (in le kdo se ni), bo gotovo znal ceniti avtorjevo sposobnost besednega popisovanja, nikakor namreč ni samoumevno, da človek v takem stanju kot metodo izbere prav papir in kuli – v tem oziru bi moral imeti Wirz tudi med večinsko populacijo precej potencialnega bralstva. Posebej takega, ki ga izrazita samo-terapevtika pisave ne moti. Mene osebno, ker pač verjamem, da literatura ni terapija, izbrani pristop iritira do točke, ko postaja vprašljiva literarna vrednost romana kot takega. Forma dela tu po mojem mnenju kaj kilavo uslugo sicer jako zanimivi vsebini, moje čustveno otopelo, cinično srce namreč ne zna več, naj še tako hoče, pasti na zlajnane fore pisanja s pozicije žrtve, ki niha med »ko vas jebe« in »zakaj me nihče ne jebe«. A kljub temu je ta pisava dovolj zrela, da ponuja nekaj izjemnih biserov, kakršen je, denimo, tale uvid: »Šaljiv sem. Humor, ki ga ljubi Christian, stresam iz rokava. Zabaven sem. Ustvarjajo me drugi. Sem to, kar vidijo. Njihovim slikam dajem meso in kri. Utelešam to, kar so že od nekdaj vedeli. Sem to, kar naj bi bil.« (str. 74) Poleg slednjih je slovenski prevod romana pomemben, ker priča o polnokrvnem obstoju manjšine, ki na slovenskih tleh, kakor kažejo aktualna dogajanja, še vedno ni samoumeven, za obstoj so enakopravnost in iz nje izhajajoče pravice namreč enostavno nujne. V tem oziru je delo založbe Škuc in zbirke Lambda nepogrešljivo.

Srhljivo! Realnost na odru!*

*Kritika je bila objavljena na Kulturi v Večeru dne 3. 2. 2012. Fotografiji s spletne strani ljubljanske Drame, avtor Peter Uhan.

Bertold Brecht: Ustavljivi vzpon Artura Uia

Režija: Eduard Miler

Ogled: 29. 1. 2012, traja 2 uri in pol, ima 1 odmor

Izrazita, mestoma naravnost grozljiva podobnost z realnim stanjem na rodni grudi dela iz Ustavljivega vzpona Artura Uia obvezno lekcijo kar najširši populaciji, kajti naša družba krvavo potrebuje boljši kratkoročni zgodovinski spomin in bi ji Brecht v tem oziru mogel služiti za zelo dobro oporno točko. Pa tudi sicer bi si veljalo Brechtova dela čimprej priskrbeti v kar se da zajetnem obsegu, preden bo, spričo gorke aktualnosti njegove misli, pri nas prepovedan in spaljen. Floskule o gledališču, na primer, ki da drži družbi ogledalo, so v konkretnem primeru boleče presežene, ker v njem ne gre več za odsev, marveč za identifikacijo. Če jo gledamo s tega vidika, je odrska upodobitev ljubljanske Drame na največjem odru sosednjega Cankarjevega doma uspeh – že zato, ker je (v teh časih). Spričo tematike pa je naravnost sijajno tudi, da je postavljena v drugem okolju in je posledično na presenetljivo razpolago (vsaj do neke mere) drugačni publiki.  

 Kar pa se uprizoritve same sicer tiče, je treba takoj izpostaviti izjemno srečnost roke, ki je izbirala nosilca naslovne vloge – in izbrala Jerneja Šugmana. Še enkrat več nosi slednji celotno uprizoritev na svojih ramenih, kar opravi od začetka do konca odlično, suvereno in popolnoma prepričljivo. Šugman tako rekoč z vsemi svojimi magistralnimi vlogami vsakič znova dokazuje genialno mojstrstvo v obvladovanju svojega poklica. Ansambel Drame z glasbenimi gosti je na svojem (visokem) nivoju, vendar bi težko rekli, da se posebej razigra, kar pa gre predvsem pripisati kombinaciji velikosti odra in režijske zasnove.

Volumen odra je prestavi občutno prevelik, ne glede na visoko tridelno konstrukcijo, ki ostaja v velikem delu neizkoriščena in daje zato prej vtis prostorskega polnila kot nujnega scenskega elementa. Oder Gallusove dvorane je ogromen, da je po njem moč delati prepričljive kroge celo z električnimi avtomobilčki, režija pa po mojem mnenju neinventivno niza prizor za prizorom z domala univerzalno logiko vstopov izza (o)srednjega »stebra«, v katerem (in pred njim) sedijo glasbeniki. Občasno, a brez očitnega namena ali učinka (razen v enem primeru, tj. v dialogu med gangsterjema Uijem in Romo), se dogajanje seli na rampo, večinoma pa se godi v grozdih sredi odra, nekajkrat se razpotegne po vertikali v gornja nadstropja scenske konstrukcije, da vzpon iz naslova postane dobeseden, a tudi to nima posebnega učinka, čeprav so intence pomenskih podčrtav očitne. Predstava v strogo tehničnem smislu se zvede na pusto linearno menjavanje prizorov, ki brez kakšnih inventivnih domislic ali prepričljivejših režijskih intervencij sledi Brechtovi zgodbi. Posledično je potek uprizoritve neenoten, v trajanju ekspozicije čvrst, nato se stvar počasi razpotegne, po premoru nadaljuje z istim tempom, nato pa se dobre pol ure pred koncem očitno pospeši, spričo česar je dogajanju z zakoncema Dullfeet, glede na težo in pomen te zgodbe za razumevanje celote, odmerjenega premalo časa.     

 Izjemno je, skratka, da je Brechtov Ustavljivi vzpon Artura Uia na sporedu v slovenskem jeziku na slovenskem odru v tem neovrgljivo krasnem, sijajnem času za slovenski narod, nacijo in državo, in vse prej kot nepomembno je, da ga na največjem odru v državi uprizarja naš najboljši dramski ansambel. Gre za naključja, ki pa so enkratno sovpadla – in kadar jo realnost udari na take strune, ji gre vsaj ta kritika tu z veseljem za spremljevalni vokal.    

Sovraštvo

Argument zagovornikov referenduma o Družinskem zakoniku, ki me najbolj iritira, je mantra, da nikomur ne želijo nič slabega, da nikoli niso pozivali k ali širili sovražnega govora ter da nimajo nič zoper istospolno usmerjene državljanje RS in njihove enake pravice, le ubogo deco naj puste v miru odraščati z "ljubečima mamo in očetom". Nič od tega ni res.

Tukaj je link na predavanje, ki ga je imel Beau Lotto na eni od konferenc TED. Govori o optičnih iluzijah, kar je samo po sebi čisto zanimivo in poučno, a še mnogo bolj od samih zafrkancij z barvami je ključno eno sporočilo (cca 4:25): " There's no inherit meaning in the information. It's what we do with that information that matters."

To bi najbrž lahko povzeli nekako takole: sama informacije nima nekega točno določenega, vase vtisnenega enotnega pomena. Za določeno informacijo jo naredi njen kontekst.

Nemogoče je torej dejansko reči - ker nismo dobesedno rekli: "Pedre na gavge," nismo pozivali k sovraštvu. Vse drugo imamo pravico reči, saj vlada svoboda govora in torej mora biti dovoljeno, da rečemo karkoli, razen neposrednega (= dobesednega) pozivanja k nasilju. Jok, brate, odpade. Ni res.

1) Svoboda govora ne pomeni, da lahko človek reče karkoli. Pomeni, da lahko svobodno izraža svoje misli, prepričanja itd., vendar le do točke, kjer naleti na meje svobode drugega človeka.

2) Če politiki ali javne osebe ne razumejo, kaj pomeni biti javna oseba, ne bi smeli javno izražati svojih stališč, ker se igrajo z orožjem, ki mu niso kos. Običajni človek si namreč točno po tem, kar je dovoljeno njim, oblikuje mene lastnega govora. Javni govor mu, skratka, določa kontekst. V tem smislu torej nikakor ni treba dobesedno pozivati k linču - in nikakor ni zgolj in samo to sovražni govor.

3) Iskanje zatočišča teh, ki sovražni govor uporabljajo, na primer na debelo in na primer ob primeru referenduma o Družinskem zakoniku, v dejstvu, da "sovražni govor" kot tak ni ustavno-pravna kategorija, je imbecilno, poleg tega pa jalovo. Vemo namreč, da sovražni govor in sovraštvo, ki ga nosi v sebi, obstaja, ker to čutimo. Na lastnih telesih, če hočete. V lastnih življenjih. Ta argument je ničen in to, kar govorijo, je de facto pozivanje k sovraštvu do drugačnih.

Problem je le, da so na popolnoma enak način drugačni tudi oni. Ker je pač vsak drugačen - glede na kontekst, v katerem se nahaja. Strah, ki so ga nasprotniki Družinskega zakonika izkazali skozi zbiranje podpisov ter nato z gesto navidezne sprave in potencialnega umika od vložitve referendumske zahteve, seveda o njih pove največ, a dejstvo, da se civilna družba ob tem sicer je zganila, je bila pa obsodba tovrsnega početja komaj zaznavna, je zaskrbljujoče.

Zdaj, ko je Slovenija dobila novo vlado in ko smo v četrtek zvečer v Pogledih Slovenije lahko uro in pol poslušali novega premiera razlagati njegove poglede na državo in nase, lažje razumemo, kako je Primčeva iniciativa lahko tako dolgo jahala vranca legitimnosti - ker so njene metode odsev metod, ki jih nova oblast jemlje za ne le dopustne, marveč popolnoma sprejemljive, legalne, normalne. Janševo zatrjevanje: "Saj kulturno ministrstvo še vedno obstaja. Seveda obstaja!" in nato, ko to ni vžgalo, značilni protinapad: "Zakaj pa nihče ne reče, da šolskega ministrstva ni več?" govorita mnogo več od zgolj besed. Posebej v povezavi s sklepnimi stavki, ki jih je sicer že podložila glasba, a kljub temu smo lahko razločno slišali gospodovo mnenje o samem sebi in o nujnosti, tako rekoč žrtvovanju za Slovenijo. Zdaj imamo na traku motivacijo Janeza Janše za to, da dela, kar dela: on meni, da ni v državi nikogar, ki bi to lahko opravil bolje od njega. Janez Janša misli, da boljšega za to mesto ni. No, tu pa najbrž vsem, razen vernikom JJ, zamrzne še zadnji nasmeh na licu.

My 1st Song Dramaturgy

The objective of a juicy debate over some very good soup (you guessed the chef behind that delight) was: is it possible to make a cover of an ultimate pop song, AND do it the way it is clear who did it? If you are otherwise not a pop singer, that is.

KATA was the tailor to sew a song's new dress. Elvis Presley was the chosen original. Due to a coincidence I learned that Teddy Bear was 1st recorded almost exactly 55 years ago. Not 42, mind you, but hey, that'll do, that'll do. :D There you go.

And then - it was mine to do the story. This is the original http://youtu.be/89MihWd6zKk, and these are its lyrics:

Baby let me be, Your lovin teddy bear, Put a chain around my neck, And lead me anywhere, Oh let me be, Your teddy bear.

I don't wanna be a tiger Cause tigers play too rough I don't wanna be a lion Cause lions aint the kind You love enough.

Baby let me be, around you every night, Run your fingers through my hair, And cuddle me real tight, Oh let me be your Teddy Bear.

I don't wanna be a tiger Cause tigers play too rough I don't wanna be a lion Cause lions ain't the kind You love enough.


I knew in order to meet my objective, I need to put the story from he lyrics into the voice. And avoid the ZOO metaphors. Khm. So, imagine this: a club after a gig. Most of the people left already, it's like 3am. The air is smoky, the lights are dim, the bartender is washing the last glasses, smoking a joint and quietly humming to himself, content. There is a person with a broom, and a couple making out by the back wall. And then, there is the artist with her guitar, relaxing after the show. It is quiet, only the buzz of the machines and the whipping of the floor is heard.

And then, it slowly starts. It begins as just some accords arbitrary tossed into space. At first, the vocal seems as if by chance, to herself only. And only then the songs becomes engaging, slowly it spills and fills the air of the club.

In the song, to meet this outlay, it had to be its story first, and then the resolution in the chorus, so the structure was changed from the original to first whole story (1 stanza + 2 stanza) and then chorus (on repeat) with resolution. The rhythm was slowed down accordingly, and the way it's sang was adapted. And then, some magic was added - there you go. If you have a voice like KATAs living next door, that is. And a Fender.

I was always a big believer in dramaturgy. Of every day life, not only of theatre. But then, when I think about it - what's the difference? ;-)

Delighted, here's the result.

1st album out,

and I got to be a part of it. A spectacular feeling.

Music industry as business sucks. DIY seems to be the best way to do it, P. says. Almost 20 years ago I was injured and operated, and then I did some staying home not doing much. She worked at the local radio station. One day she aired a song, dedicated to me and my fucked up eye, Joe Cocker telling me how I'll get by with a little help of your friends. Today, again, the same P. offering a helping hand with the links and infos, ontological to finally do it:

http://katafaradaycage.bandcamp.com

Her name is KATA. She's a singer / songwriter based in Brussels, Belgium. FARADAY CAGE is her 1st album, and it was produced by the legend of Slovene music scene, Borghesia's Aldo Ivancic. All 12 songs are written and performed by KATA.

I'm reading this, and thinking about the next steps. It truly is a fucked up business. I'm hoping a pile of naivite will blind me a bit, at least when starting up. And that I still have some of that little help of my friends to set it up nice enough.

Zadnja objava (Večer): Gorkijevi Malomeščani v ljubljanski Drami

Objavljeno na Kulturi v Večeru dne 20. 12. 2011, foto: Peter Uhan, vir www.drama.si.

GLEDALIŠKA KRITIKA

Vse teče, vse štima

Anja Golob

Maksim Gorki: Malomeščani
Režija: Mateja Koležnik
SNG Drama Ljubljana (premiera 8. 10. 2011)

Če iščeš razlog, dragi bralec, zakaj hoditi v teater in čemu ga ljubiti, evo, si ga pravkar našel. Na velikem odru ljubljanske Drame v začetku oktobra premierno uprizorjeni Gorkijev sto deset let stari komad izgleda, kot da je napisan včeraj. V režiji Mateje Koležnik ni najti ene šibke točke, v dramaturgiji Mojce Kranjc in v igri celotnega kolektiva tudi ne, in to v tekstu, katerega tematika je vse prej kot lahka. Še stari Heraklit bi se najbrž udobno naslonil nazaj, zadovoljno mrmrajoč v brk svoje slovito reklo: »Vse teče.« K čemur kritika nima dodati prav mnogo drugega kakor: »Vse štima.« Ne zgodi se prav pogosto, da v polnem gledališču prav jaz ploskam najglasneje.


Ko bi vendarle želeli pogledati nekoliko podrobneje v mehanizme uprizoritve, se velja najprej na kratko pomuditi pri vsebini. Za njenim najočitnejšim pramenom generacijskega konflikta na liniji dominantni foter & servilna mama proti mladini, predvsem lastnima otrokoma, se skriva malo morje široko razprtih tem, ki so v aktualni uprizoritvi učinkovito prepletene. Tu so, denimo, vprašanja izobrazbe in izobraževanja ter njune veljave, konflikt dela in študija, železni repertoar ruske dramatike na čelu z večnim vprašanje po smislu življenja in načinih njegovega »preživevanja«, kup ljubezenskih svaj, različne oblike bega iz zdolgočasene vsakdanjosti, vse to pa prežeto z obilnimi porcijami srda, studa in melanholije, da je dramatičnost celote veselje pogledati! Kar je protagonistom skupno, je misel, živa in nepopustljiva, in ravno tu je, morda presenetljivo, opaziti največji razkorak med besedilom in realnostjo, kakršna ta čas živ(otar)i izven gledaliških zidov: pri Gorkem je misliti še absolutna podstat človeške eksistence, brez katere je življenje nepredstavljivo. V dobrih sto letih je ta dejavnost očitno postala docela odvečna, v naših časih je mišljenje že kar se da učinkovito izkoreninjeno kot nepotreben plevel. Na vse ostale teme pa najdemo v odrski tvarini uspešne priključke, kar nakazuje temeljito predhodno razgradnjo besedila.

Vsekakor takoj in vse od kraja hvalim izredno igralsko zasedbo, ki dejansko nima šibkega člena. Vse gre vse ko po loju, in resnični užitek je opazovati tovrstno usklajenost in motiviranost odrskega kolektiva. Kar pa se tiče režije, želim posebej opozoriti na moment preboja, ki se po moje tu zgodi: Mateja Koležnik že desetletje v lastno režijsko poetiko uvaja elemente, vzete od zunaj, denimo iz sveta filma, televizije in pop kulture nasploh, hkrati pa zelo tesno sodeluje z glasbenimi opremljevalci in scenografi svojih predstav. To ima za posledico inovativno, sodobno, dinamično režijo, ki se je znala tu pa tam, sicer redko, predvsem zavoljo notranje dinamike besedil, nagniti na stran »filmskega«. V Malomeščanih, se zdi, pa se je metoda, ki jo je razvijala zadnja leta, razprla v uravnotežen režijski sistem, ki je vase sintetiziral elemente različnih uprizoritvenih praks tako, da proizvaja vitalno, ostro in skrajno prepričljivo gledališko materijo. Že to je brez dvoma izjemen dosežek, a najboljše še pride: na odru je čutiti žar. Stvari tečejo, vse šiba sem ter tja, zdi se, da gre vse brez truda, da se kar zgodi, a da ima trden red in smisel; kaže, da smo tu blizu igre v izvornem pomenu. To pa je redkost, ki je nikakor ne smemo pustiti, da bi šlo mimo neopaženo.